Jaz V.S. otopelost

Večkrat sem v šali rekla, da sem čustven invalid. Dlje časa sem se namreč zavedala problema, ki ga imam s svojimi čustvi, a sem to nekako prikrivala s humorjem. Tudi veliko ljudi, ki me ne pozna res dobro, bi me opisalo kot hladno, otopelo, brez čustev.

Resneje sem se začela ukvarjati s tem šele, ko sem začela hoditi na terapije. Prav živo se spomnim, kako neprijetno mi je bilo že ob pogovoru o čustvih. Ne samo, da jih nisem znala izražati – prišla sem do točke, ko velike večine čustev nisem sploh prepoznala. Ko me je nekdo vprašal, kaj čutim, nisem bila zmožna dati iskrenega odgovora in vedno sem že ob razmišljanju o tem postala živčna.

Nastanek čustvenega zaprtja in otopelosti

Ko sem začela na svojem problemu delati in ga raziskovati, sem prišla do izraza „Čustveno zaprtje“ (Emotional constipation). Poenostavljeno povedano gre za nezmožnost izražanja tega, kar čutiš.

Ponavadi do tega pride že v zgodnjih letih. Največ se o čustvih naučimo pri starših oz. Tistih, ki nas vzgajajo in z njimi preživimo največ časa. Odrasla oseba naj bi otroka pri njegovih čustvih usmerjala, ga spodbujala in mu pomagala, da ta jih tudi ustrezno izrazi. Je pa velikokrat tako, da tudi starš ni v stiku s svojimi čustvi, kaj šele, da bi to učil otroka. Seveda pa niso vedno krivi starši – tudi okolica naredi svoje. Še vedno je recimo v pogledu mnogih nesprejemljivo, da moški joče. Nekateri že kot fantki poslušajo, da fantje pač ne jočejo. Svojo žalost zato naslednjič potlačijo vase raje, kot da potočijo tisto solzo, ki bi jim tako zelo prišla prav. Za namenček ga obsojajo še starši, kadar je jezen. Začne tlačiti še jezo. Tako naprej se počasi vse skupaj stopnjuje, dokler človek praktično več ne izraža nobenih čustev.

Če pa se s čustvi ne ukvarjaš in jih ne izražaš, pride eventuelno tudi do tega, da jih niti več ne zaznaš. Pristaneš v objemu otopelosti. Od tu je pobeg milo rečeno naporen.

Pot nazaj k sebi

Zame je to ena najtežjih poti, ki sem jo kadarkoli mogla prehoditi oz. Še vedno hodim po njej. Najti sebe je v današnjem svetu res že prekleta redkost. Je pa žal to nujno potrebno, če želimo zbežati od otopelosti. Jaz sem potrebovala tudi kar nekaj časa, da sem si sploh priznala, zakaj otopelost v resnici ni okej. Kaj vse zamujam s tem, ko se ne zavedam kaj čutim in predvsem, kako slabo to vpliva tudi na moje odnose.

Rada bi poudarila, da se je moja situacija izboljšala, a nisem niti približno še tam, kjer bi si želela biti. Imam dobre in slabe dneve in svetlobna leta stran sem od svojega cilja na tem področju. Tudi mene čaka še ogromno dela. Sem pa svojo dosedanjo pot oblikovala v tri nasvete, za katere mislim, da bi pomagali ostalim, ki so tam, kjer sem bila jaz.

  1. Bodi pozoren na svoja čustva

Na začetku mi je najbolj pomagalo beleženje. Dobesedno sem si napisala vsakič, ko sem se zavedala da nekaj čutim. Napisala sem si kaj čutim, kaj se dogaja v meni in kaj je bil sprožilec tega čustva. Bere se kar malo smešno, ampak po neki čudni logiki je dejansko delovalo.

  1. Ne obupaj nad sabo

Kasneje me je čakalo najbolj naporno obdobje; zavedala sem se že kar velike večine čustev, a jih še vedno nekako nisem znala izražati. In iskreno je bilo res obremenjujoče čutiti toliko stvari in jih držati v sebi. Imela sem tudi malo morje izpadov ob najbolj nelogičnih trenutkih. Poznaš izraz „Fenomen zlomljenega piškota*“? Ne bom pozabila, kako sem se enkrat kar začela jokati kakor mali otrok sredi trgovine, ker preprosto nisem več hendlala tega kar čutim. In ravno v tem obdobju sem si največkrat rekla „Fuck it“ in že pakirala kovčke, da se vrnem nazaj k otopelosti. Verjetno bi bila že pri njej, če ne bi takrat hodila na terapije. S pomočjo terapij sem se večkrat opomnila, zakaj sploh to počnem. Če si na tej stopnji ti res polagam na srce, da si čim bolj prijazen/a do same/ga sebe. Nudi si ljubezen, potrpežljivost in predvsem čas.

  1. Poišči način izražanja

Ker se seveda ne morem do konca življenja obnašati kakor 3 letni otrok, sem se eventuelno mogla osredotočiti na to, kako bom vsa svoja čustva izražala. Seveda ti vsi svetujejo, da o svojih čustvih govoriš z nekom (sploh, če so ta čustva na kakršenkoli način povezane z njim/njo), a meni je to bil prevelik izziv. Iskreno, mi je še vedno in na temu še delam. A tudi, če o svojih čustvih še nisi pripravljen/a govoriti, lahko poiščeš druge načine za izražanje. Jaz sem čisto po „kmečko“ googlala različne načine in vsakega nekaj dni poizkušala. Na koncu sem ugotovila, da mi najbolj leži pisanje in še danes ogromno svojih čustev izlivam na papir oz. V beležko na telefonu. Ta metoda se je v mojem primeru izkazala res za funkcionalno in včasih potem svoje napisane zmazke celo delim s kom, ki mi je blizu. Izražanje je res zelo odvisna od posameznika, za to je po mojem najbolje, da tudi ti eksperimentiraš in sam/a ugotoviš, kaj je najbolj efektivno zate.

Beg od otopelosti je dolg in mučen proces. Vem, da je vse skupaj veliko težje, kot se sprva zdi, a verjamem, da zmoreš. Enkrat, ko se umakneš vidiš, zakaj je vredno in konec koncev, zakaj je to potrebno, če želimo dokaj normalno živeti sami s sabo, pa tudi z drugimi. V kolikor te tema zanima in imaš še kakšno dodatno vprašanje, pa sem ti z veseljem na voljo.

Se beremo,

V.S.

*O fenomenu zlomljenega piškota: Otrok včasih ne pokaže čustev takoj, zato se ta nalagajo v njem. Potreba po joku narašča do točke, ko otroka banalna stvar (kot je npr. to, da se zlomi piškot) spravi v neutolažljiv jok. Tako, ful na hitro in po domače povedano. Pogooglaj več o tem.

2 Comments on “Jaz V.S. otopelost

  1. Pingback: Leti, leti, leti… Veronika! – Life of Lavender

Odgovorite Larine Prekinite odgovor

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: