Koliko si nora od 1 do 10?

Večino svojega življenja sem imela predsodke okoli psihoterapije. Spoštovala sem ljudi, ki so se za to odločili, sem pa vseeno vedno mislila, da je to samo za tiste, ki imajo res težke življenjske situacije. In seveda, „jaz pa že tega ne rabim“. Zarečen kruh počasi postaja del mojega tedenskega jedilnika.

Ko je začela ena izmed mojih prijateljic hoditi na terapijo, mi je večkrat omenila, kako zelo je zadovoljna. Prav tako mi je (včasih bolj, včasih manj očitno) namigovala, naj poizkusim tudi jaz. Še vedno sem imela nekakšen odpor do vsega skupaj. Mislila sem, da moji problemi niso dovolj veliki in, da je bolje, če tisto uro prepustim nekomu z resnejšimi težavami. Ko sedaj gledam za nazaj mislim, da sem samo iskala izgovore, ker se nisem bila pripravljena soočiti sama s sabo.

Približno eno leto sem se poigravala z idejo o terapiji in se naposled zaradi čudnega spleta okoliščin le odločila, da si dam priložnost. Živo se spomnim, kako sem pred prvo uro bila živčna. Kako sem imela še vedno slabo vest, da zapravljam čas terapevta. V glavi sem si že slikala scenarije ženske, ki jo mož doma tepe in nujno potrebuje pomoč in podporo, pa ne more dobiti ure pri terapevtu, ker se ta ukvarja z mano. Razmišljala sem vseh, ki imajo razne psihične motnje in se prepričevala, da bi oni mogli biti tu in ne jaz. Vseeno sem, z velikim cmokom v grlu vstopila v prostor in se usedla.

Prvo vprašanje, ki sem ga od terapevta dobila je bilo, kaj delam tu. Začela sem mu razlagati o prijateljici in o tem, kako zelo zadovoljna je s terapijo in kako mi ga je priporočala. Nakar je on še enkrat ponovil: „njo poznam, in vem, zakaj hodi k meni. Zanima me, zakaj si TI tukaj.“ In takrat sem se zavedala, da se v bistvu kar malo sramujem svojih problemov, ker niso bili veliki. Povedala sem mu, kaj me je pripeljalo do tega, da sem zavrtela njegovo številko in poleg tega še rekla: „ampak vem, da moji problemi niso dovolj hudi, da bi rabila terapijo.“ Vprašal me je, kdaj je problem dovolj hud za terapijo oziroma kdaj si jo človek „zasluži“. Prepričana sem bila, da tam sedim prvič in zadnjič, zato sem mu brez zadržkov povedala teorijo, ki se je rodila v moji glavi. Kako terapijo potrebujejo ljudje z hudimi travmami, motnjami in kako je to za nore ljudi. Nakar je on odvrnil: „In kje je tvoja lestvica?“ Debelo sem ga pogledala. Kakšna lestvica? „No, če misliš, da tvoji problemi niso tako hudi, da nisi dovolj nora, kdo je? Ali imaš mersko lestvico, in tisti, ki so nori nad 8 si zaslužijo terapijo, drugi pa ne? Si nora samo 7?“ In tako sem v trenutku spoznala, kako nesmiselni so bili moji dvomi.

Skoraj celo prvo uro sva se pogovarjala o tem, kako so od vsakega človeka problemi zanj hudi in pomembni. Psihoterapija je za vse. V nekaterih tujih državah je celo ob razpisu prostega dela zaželeno, da kandidat priloži potrdilo o rednem obisku psihoterapevta – pa to ne pomeni, da ima nujno za sabo neke “hude” travme. Za vsakega od nas ima terapija lahko dobre učinke. Problemov ne moremo ovrednotiti. Si pa, ne glede na to, kaj se dogaja v našem življenju, notranji mir zaslužimo vsi.

Od moje prve ure minevata že dobri 2 leti in pol, in še vedno enkrat tedensko grem na terapijo. Po moji izkušnji lahko rečem, da to res priporočam vsem. Vem, da je mnogo takih, ki razmišljajo, kakor sem razmišljala jaz. Ta post pišem v upanju, da se mogoče kdo zamisli in da terapiji priložnost. Ni nujno, da ti bo všeč. Vsak terapevt ima svoj pristop in pomembno se mi zdi, da najdeš nekoga, ki odgovarja tebi. Če ti nek način ne ustreza, ni nič narobe s tem, če pomoč poiščeš drugje. Predvsem pa imej v mislih, da to iskanje pomoči ni nič strašnega, groznega, predvsem pa ni nič sramotnega. Če si želiš izoblikovati telo, si lahko poiščeš osebnega trenerja. Zakaj bi potem moglo biti drugače, ko potrebuješ nekoga, ki te bo vodil in usmerjal pri osebni rasti? Dovoli si dati priložnost. Verjemi, da bo vredno.

Se beremo.

V.S.

15 Comments on “Koliko si nora od 1 do 10?

  1. Super napisano… Tudi sama sem lep čas hodila na terapije in so mi zeloo pomagale. Priporočam še danes to vsem, tudi svojim otrokom! ❤️

    Všeč mi je

  2. Nekaj bi vprašala, če ni skrivnost. Koliko stanejo terapije? Si že dlje časa želim iti, a se bojim, da si jih ne morem privoščiti…

    Všeč mi je

    • Odvisno je od terapevta samega. Večino ljudi, ki jih poznam, plačuje cca 30-50€ na uro. Res, da pride drago enkrat ko sešteješ, koliko plačaš mesečno, ampak je vredno. V kaj vlagati, če ne vase? 💛

      Všeč mi je

  3. Sam neki (no hate). Zakaj skos omenjas te terapije? Si ze na IG pisala o tem, se mi zdi da smonze dovolj o tem brali. Ne rabi bit vsak post o terapiji, vrjamem da imas tudi druge zanimive teme.

    Všeč mi je

    • Terapije omenjam pogosto, ker jih želim normalizirati. Tako kot pogosto omenim recimo, da hodim na jogo. Samo en post sem na instagramu namenila terapiji, ta je bil objavljen cca leto in pol nazaj. Odločila sem se pisati še enkrat o tem na blogu, ker je od takrat minilo precej časa in mislim (upam :D) da se je od takrat nabralo že kar nekaj novih ljudi. Če samo eden od mojih sledilcev to objavo prebere in razmisli o tem, da bi šel na terapijo, sem dosegla svoje. Verjamem, da ta tema ni zanimiva vsakemu in tistim, ki jim ni, ne rabijo brati take objave. Upam, da so ti ostale moje teme bolj zanimive in da najdeš tudi nekaj, kar koristi tebi. 💛

      Všeč mi je

  4. Pingback: Tri leta naju – Life of Lavender

  5. Pingback: 5 Napak, ki jih ljudje delamo na terapiji – Life of Lavender

  6. Pingback: Kako ohranjati mirno kri v negotovih časih? – Life of Lavender

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: