Mašina zgodba (@nepozabinase)

Tokrat ti predstavljam zgodbo Maše Paukovič, ki je na Instagramu bolj znana pod profilom @nepozabinase. Maša je bila prva v Sloveniji, ki je začela pisati blog o duševnem zdravju in začela tako osveščati o tej tematiki. Pisala je o svojih izkušnjah iz psihiatrične bolnišnice in opozarjala, kako je pomembno, da poleg fizičnega negujemo tudi mentalno zdravje. Mašo spremljam že približno 2 leti in, ko sem razmišljala o ljudeh, ki bi jih rada predstavila na svojem blogu, sem hitro pomislila tudi na njo. Virtualno sva „poklepetali“ in s teboj delim, o čem je bilo govora.

Povej mi prosim kaj o projektu Ne pozabi nase. Zakaj je nastal in kaj želiš z njim doseci?

Projekt Ne pozabi nase je nastal z željo po ustvarjanju odprtega prostora za govor o duševnem zdravju, destigmatizacijo duševnih motenj in normalizacijo teh tudi na socialnih omrežjih. Moj prvotni cilj je bil že dosežen, prva sem ustvarila tako skupnost in delila svojo zgodbo, za tem pa se je začelo zavedanje širiti, vsak dan so nastajali novi profili in projekti, tako da menim, da sem uspešno prebila led, saj prej tega v Sloveniji nismo poznali in je bil hkrati velik tabu.

Kako si prišla do te ideje?

Do te ideje sem prišla popolnoma spontano. Menim, da ima ravno zato, ker sem sledila sebi, in ne nekim začrtanim navodilom, projekt poseben čar. Vse se je razvijalo v skladu z mojim počutjem in življenjskimi okoliščinami, na začetku sem želela le motivacijsko stran s citati, nato sem začela deliti svoje zapise, navade, misli. Med hospitalizacijo se je rodila še ideja za blog, za deljenje najhujših stisk, potem pa še razkritje, kdo je pravzaprav oseba, ki stoji za tem profilom in posledično bolj oseben in pristen pristop. Za konec sem se odločila še za povezovanje z drugimi projekti, spoznavanje sledilcev in tako spletno kot tudi terensko psihosocialno pomoč.

Misliš, da se pri nas daje dovolj poudarka na duševno zdravje oz. kje vidiš, da je še prostora za izboljšave?

Sama se gibljem v krogih, kjer je mentalno zdravje prioriteta, študiram na smeri Duševno zdravje v skupnosti, opravljam prakso v svetovalni službi, družim se z ljudmi sorodnih profilov, na spletnih omrežjih sledim ljudem s podobno miselnostjo. Posledično sklepam, da nimam nekega objektivnega pogleda na realno stanje. Izpostavila bi le, da se mi zdi problematično, da Slovenija na področju duševnih motenj še zmeraj sledi strogemu medicinskemu modelu in da se stvari spreminjajo zelo počasi. Ključno je dobro sodelovanje med strokami in vpeljava različnih modelov, dober zgled so skandinavske države. Želela bi si, da se ustvari bolj vključujoč prostor za obravnavo uporabnikov s strani vseh strokovnjakov, saj le tako lahko pričakujemo celosten pristop in dolgoročne rezultate. Ravno zato letos na Zdravstveni Fakulteti obiskujem Medpoklicno sodelovanje, ker si želim delati skupaj z zdravstvenim timom, ne proti njim.

Glede na sporočila, ki jih dobivam vsakodnevno od različnih ljudi, se mi zdi, da se vsi potiho zavedamo pomembnosti notranjega počutja in se soočamo z najrazličnejšimi duševnimi stiskami, a večina to zadrži zase zaradi strahu pred odzivom drugih, saj to v družbi še zmeraj velja za tabu.

Menim, da je odločitev vsakega posameznika, ali bo to delil z drugimi ali ne, zato se mi ne zdi nič narobe s tem, če se tega ne obeša na velik zvon, v kolikor si vsaj poišče ustrezno podporo in pomoč ali pove vsaj eni bližnji osebi. Ne pričakujem, da bodo vsi o svojih stiskah govorili javno in odprto kot jaz, želela sem le pokazati, da tudi s tem ni nič narobe in da smo vsi ljudje. Velikokrat slišim komentarje, da sem zelo “normalna”, da ne izgledam “duševno bolna”. Nihče ni normalen, to je popolnoma relativno. Človeška psiha je kompleksna in naše mišljenje, čutenje in vedenje se stalno spreminja, pojavljam se v različnih spektrih sebe in prav je tako. Lahko stojim na odru, se smehljam in maham, lahko pa sedim v kotu v sobi in kričim, ker imam panični napad, še zmeraj sem jaz jaz, Maša.

V svojih zapisih delis ogromno sebe – kako to dojemaš in od kje črpas pogum, da se tako javno izpostaviš?

Res je, delim ogromno sebe, a hkrati ogromno ostaja skritega. Če bi lahko, bi delila še več, a nekaterih stvari enostavno ne znamo ubesediti in ostanejo znotraj nas. Moja lastnost je, da sem zelo odkrita in ne prenesem laži. Zmeraj povem vse in to tako, kot je. Sama tega ne dojemam kot pogum, ampak zgolj kot mojo značilnost, zame je enako, če delim z ljudmi, da sem bila na počitnicah v Grčiji ali pa na zaprtem oddelku psihiatrije. To je tudi posledica tega, da sem težave v duševnem zdravju tako sprejela, da jih dojemam že kot del sebe.

Delim, kolikor lahko delim, a vseeno se je treba zavedati, da je to morda le delček moje celotne zgodbe in osebnosti. Nisem zgolj to, kar delim na socialnih omrežjih. To je pomembno, ker hitro pride do idealizacije, sploh s strani mladih deklet, ki me spremljajo. Ob prebiranju mojih zapisov, gledanju slik in na podlagi lastnih izkušenj in vrednostnih sodb se lahko hitro zgodi, da se z menoj zlijejo in nato težje najdejo lastno identiteto. S strani fantov pogosto prihaja do podobnega pojava, le da gre bolj za razvijanje romantičnih čustev, ki jih poznamo npr. že iz fenomena do splone privlačnosti, ki jo uporabniki lahko čutijo do terapevtov. To sta dve izmed glavnih stvari, zaradi katerih večkrat potrebujem odmor in se umaknem.

Imas kakšne konkretne cilje za prihodnost v zvezi s tvojim projektom?

Moj prvotni cilj projekta je že dosežen in kot takega sem ga tudi zaključila. Sedaj ga imam za svoj podaljšek in cilji se tako pokrivajo z mojimi. Če bo vse po planu, me naslednje leto čakata študij v tujini in diploma, pozneje pa bom seveda tudi delala na področju duševnega zdravja. Ljudem bi rada ponudila kakovostno in celostno psihosocialno svetovanje, največji cilj pa je gotovo ustanovitev lastnega centra za duševno zdravje.

Kaj bi svetovala ljudem, ki se z duševnim zdravjem šele spoznavajo (ki so šele začeli z delom na sebi)?

Svetovala bi predvsem, naj poslušajo sebe. Vsak človek je samosvoj. Nekaj, kar deluje pri meni, ni nujno, da bo tudi pri tebi. Duševno zdravje ni kot telesno, kjer pri določeni bolezni vedo vsaj približen potek, katera zdravila bodo učinkovala, koliko časa jih bo treba jemati in počivati doma. Tukaj nista niti dva primera enaka. Pot je dolga, treba je odkrivati različne vire pomoči in samopomoči, a se izplača. To je najboljša naložba za življenje, saj si edina oseba, s katero boš ostal ves čas. Čas preživet z družino, prijatelji in partnerjem lahko poljubno odmeriš, sam s sabo pa si 24 ur na dan brez možnosti izbire. Za delo na sebi vam nikoli ne bo žal. In še, naj vas ne bo strah poiskati pomoči. Včasih vsega pač ne zmoremo sami.

Maši se še enkrat najlepše zahvaljujem za sodelovanje. Tebe pa vabim da, v kolikor bi rad/a vedel/a več o njeni zgodbi, skočiš na njen instagram profil ali pa si prebereš kakšno objavo na njenem blogu.

Se beremo.

V.S.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: