5 Napak, ki jih ljudje delamo na terapiji

Danes je svetovni dan mentalnega zdravja! Zato danes namenjam svojo objavo temu. Verjetno že veš, da že nekaj let hodim na terapijo. O tem pogosto govorim na svojem instagramu, sem pa pisala o tem tudi na blogu. Terapija je res ena izmed najboljših odločitev, ki sem jih v življenju sprejela in ravno zato jo tolikokrat omenjam – ker vem, kako zelo lahko spremeni življenje in, ker želim, da bi pomagala tudi tebi.

Definitivno pa to ni magična palčka, ki bo izboljšala tvoje življenje kar tako. Je trdo delo, ki med drugim vključuje soočanje s svojimi kompleksi in požiranje svojega ega. Kakor povsod, so tudi na terapiji boljše in slabše ure in momenti ko želiš obupati. Že večkrat sem v inbox dobila sporočila v smislu: „Jaz sem poizkusil/a, ampak ni bilo efekta“, „Jaz bi želel/a na terapijo, ampak nimam časa/denarja/prevoza,…“ ali pa preprosto „Terapija pač ni zame“. Iskreno verjamem, da vsaka terapija ni za vse, verjamem pa tudi, da za vsakega človeka obstaja vsaj ena, ki učinkuje. Opažam, da ljudje delajo(mo) ogromno napak kar se terapije tiče in danes bi ti rada predstavila nekaj najpogostejših, ki sem jih zaznala pri drugih in počela tudi sama.

Izgovori in predsodki

Že okoli tega, da se človek spravi na terapijo je cel cirkus. Nekateri ljudje imajo predsodek, da je terapija samo za tiste, ki imajo hude težave, ali, ki so nori. Spet drugi se sicer zavedajo pozitivnih učinkov, a iščejo izgovore. Najpogostejši izgovor je cena. Naj ti samo povem, da je vse stvar prioritet. In v koga/kaj boš investiral/a, če ne vase? Najbolj smešno mi je, da ravno taki, ki se pritožujejo nad visoko ceno, brez problema mesečno porabljajo svoje finance za nova oblačila, frizerja, nohte, kozmetičarko, 10 kav na dan, žurke,… In take stvari nanesejo veliko več, kakor tista ura terapije, ki je veliko bolj koristna. Poleg tega pa je seveda vse možno prilagoditi tvojemu budgetu; če ti je mogoče 1 ura na teden predraga, se lahko npr. dogovoriš, da obiskuješ enkrat na dva tedna. Kjer je volja, tam je tudi pot!

Neredno obiskovanje

Če terapijo obiskuješ na 2 tedna se mi s tem ne zdi nič narobe; to je veliko bolje, kakor da jo obiskuješ en mesec vsak teden, potem pa drugi mesec sploh ne. Pomembno je, da se ur udeležuješ redno, idealno je, da imaš fiksen termin. Enkrat, ko “padeš ven” iz ritma, je veliko težje zopet začeti.

Prehitevanje

Skoraj nobena dobra sprememba se ne zgodi čez noč in enako je s terapijo; gre za dolg in pogosto tudi težek proces, ki ne prinese hitrih rezultatov. Nekateri mislijo, da bodo šli par krat na terapijo in bodo vse njihove težave rešene. Ironično, sem tudi jaz bila ena takih; imela sem točno en problem, ki sem ga želela razčistiti s sabo. Moj plan je bil, da bom pač hodila nekaj mesecev, da to razrešim in potem prenehala. Zdaj se lista stvari, ki bi jih rada dodelala sploh ne konča. 😂

Kar hočem povedati je, da terapija najbrž ni to, kar si sprva predstavljaš. To ni neka zabavna ura, kjer pač govoriš in terapevt ti pove, kaj moraš narediti. Ne pričakuj, da bodo vsi tvoji problemi rešeni na enostaven način. Res je, da te dober terapevt ustrezno vodi, a je vse delo na tebi. Meni je res že prvi obisk bil všeč, a to še ne pomeni, da mi je bil vsak. Marsikatera ura mi je bila neprijetna, celo težka. Imela sem tudi nekaj obdobij, ko se mi je zdelo, da sem obtičala na neki točki in, da ne napredujem.

Prehitro obupavanje

Najpogosteje se ravno zaradi prejšnje točke zgodi, da osebe prehitro obupajo nad terapijo, se odločijo, da to ni za njih in prenehajo z obiski. Velika napaka! Dala ti bom primerjavo s fitnesom – odločiš se izgubiti nekaj kilogramov in omisliš si osebnega trenerja. Ta ti sestavi vaje, ki so zelo naporne. Na začetku se sicer vidi nekaj malega rezultatov, potem pa prideš do točke, ko napredek ni več viden. Največ ljudi obupa ravno takrat; ponavadi pade motivacija in občutek imamo, da vse skupaj nima smisla. Zelo podobno je pri terapiji. Prvih nekaj ur je ponavadi zanimivih, novih, vznemirljivih. Potem pa velikokrat pride do obdobja, ko obtičiš na enem mestu in se ne znaš premakniti. Takrat je še toliko bolj pomembno, da vztrajaš dalje. Zelo koristno je tudi, če te občutke deliš s terapevtom.

Pretvarjanje in ignoriranje svojih misli

Mene je na začetku pogosto prešinila misel: „Ne morem tega reči, tip bo mislil, da sem zmešana!“ Čez čas pa sem ugotovila, da več, kot povem, boljše je. Prav tako se veliko ljudi v življenju pretvarja, da je vse OK in potem to počne tudi na terapiji. A terapevt ne zna brati misli, zato je res dobro, da z njim deliš vse, o čemer razmišljaš, pa naj so te misli še tako bizarne. Bolj, kot človeka spustiš v svojo glavo, lažje te bo razumel in ti na podlagi tega pomagal. Na začetku je res to mogoče malo večji izziv, ker se s terapevtom še ne poznaš toliko dobro in potrebno je obiskovati ure nekaj časa, da se popolnoma sprostiš in z njim zgradiš odnos. Je pa vseeno dobro, da se prav vsako uro potrudiš deliti čim več svojih misli. Tako imaš najboljše možnosti za napredek.

Upam, da ti ta objava koristi, če se s terapijo mogoče še spogleduješ, pa tudi, če se je že udeležuješ. Če ozavestiš napake, ki jih delaš, jih je veliko lažje popraviti in posledično še bolj napredovati pri svoji rasti.

Se beremo.

V.S.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: